Eden najlepših duetov, kar sem jih kdajkoli slišal. Med Lakmé in Malliko iz opere Lakmé. Skladatelj Léo Delibes. So mojstrovine, ki jih čas nikoli ne bo povozil in za katere bom vse dni svojega življenja hvaležen.
Ena tistih pesmi, ki mi vsakokrat pogreje srce in vliva novo upanje, da svet le ni tako plastičen kot se zdi, ampak da obstajajo tudi ljudje, ki razumejo in čutijo ...
You can reach me by railway, you can reach me by trailway You can reach me on an airplane, you can reach me with your mind You can reach me by caravan, cross the desert like an Arab man I don't care how you get here, just get here if you can
You can reach me by sailboat, climb a tree and swing rope to rope Take a sled and slide down slow, into these arms of mine You can jump on a speedy colt, cross the border in a blaze of hope I don't care how you get here, just- get here if you can
There are hills and mountains between us Always something to get over If I had my way, then surely you would be closer I need you closer
You can windsurf into my life, take me up on a carpet ride You can make it in a big balloon, but you better make it soon You can reach me by caravan, cross the desert like an Arab man I don't care how you get here, just get here if you can
I don't care, I dont care, I need you right here right now
I need you right here, right now, right by my side (yeah,yeah, yeah, yeah)
I don't care how you get here, just get here if you can.
Zaživel je po svoje. Najel si svoje štiri zidove in si ustvarja eksistenco, kot si jo je vedno želel. Nihče, ki mu pravi, kako naj, kaj sme in česar ne. Sam, popolnoma sam izbira vrsto WC papirja, odloča o tem ali je koš za smeti že poln in kdaj ga bo nesel dol, kaj bo imel v hladilniku in kam bo karkoli odstavil. Marsikdo se tega ne zaveda, ampak svoboda je, ko se lahko zakleneš, izklopiš mobilni telefon in si popolnoma v svojem svetu. Ko si 100% krojač svojega dneva, si šele zares svooden.
Lokacija je izjemna. Le nekaj minut ga loči od centra mesta, okrog sebe pa ima vse, kar potrebuje.
Obožuje sadje, zato skoraj vsakokrat po službi gre do soseda sadjarja, ki ima izvrstne pomaranče. "Spet sem tu" in "te pomaranče so zakon" so stavki s katerimi venomer vstopa skozi vhod. Sadjar se samo še smeje, ker točno ve, da bo spet vzel pet pomaranč. Pa sicer ni predvidljiv, ampak kar se pomaranč tiče že.
Vse bi bilo lepo in prau, če pred kratkim na drugem vogalu ne bi opazil, da ima konkurenčni sadjar še boljše orjaške pomaranče. Zdaj vsakokrat po službi pomaranče nabavlja pri drugem sadjarju in jih dobesedno skriva, da ga prvotni sadjar ne bi opazil. Z vrečko s 3,44€ vsebine opleta med avti in stebri ter pretihotaplja sočno robo v svoj brlog. Do zdaj mu je še vsakokrat uspelo, kaj pa bo, ko ga bo enkrat zagledal s konkurenčnimi pomarančami, pa ne vemo. Bo mar zardel kot rdeč semafor ali pa kot je v njegovi navadi še kaj bolj nerodnega storil? Stopil v velikanski pasji kakec, se zaletel v steber, spodtaknil čez grm, strgal vrečko in po ulici lovil razigrane oranžne žoge? Kaj le vesolje naklepa? ...
by Erma Bombeck (written after she found out she was dying from cancer)
I would have gone to bed when I was sick instead of pretending the earth would go into a holding pattern if I weren't there for the day.
I would have burned the pink candle sculpted like a rose before it melted in storage.
I would have talked less and listened more.
I would have invited friends over to dinner even if the carpet was stained, or the sofa faded.
I would have eaten the popcorn in the 'good' living room and worried much less about the dirt when someone wanted to light a fire in the fireplace.
I would have taken the time to listen to my grandfather ramble about his youth.
I would never have insisted the car windows be rolled up on a summer day because my hair had just been teased and sprayed.
I would have sat on the lawn with my children and not worried about grass stains.
I would have cried and laughed less while watching television - and more while watching life.
I would never have bought anything just because it was practical, wouldn't show soil, or was guaranteed to last a lifetime.
Instead of wishing away nine months of pregnancy, I'd have cherished every moment and realized that the wonderment growing inside me was the only chance in life to assist God in a miracle.
When my kids kissed me impetuously, I would never have said, "Later. Now go get washed up for dinner."
There would have been more "I love you"s. and more "I'm sorry"s
But mostly, given another shot at life, I would seize every minute...look at it and really see it...live it...and never give it back.
Stop sweating the small stuff. Don't worry about who doesn't like you, who has more, or who's doing what.
Instead, let's cherish the relationships we have with those who DO love us.
Let's think about what God HAS blessed us with.
And what we are doing each day to promote ourselves mentally, physically, emotionally, as well as spiritually.
Bila je obupana nad svetom. Vse, v kar je verjela, se je spremenilo v prah. Strah jo je bilo vsakega jutra, ko je odprle oči in se je vrnila ta neusmiljena bolečina. Noč je zanjo bila nočna more, kjer neprestano uhaja krempljem realnosti. Verižna reakcija v njeni duši jo je privedla do točke iz katere več ni mogla uiti. Sama se je pogrezala v brezno samousmiljenja, iz katere je prijateljske vezi več niso mogle izvleči. "Ljudje so hudobni, egoistični in nesramni" je bilo njeno novo prepričanje. "Vsak gleda samo na svojo rit" je bilo vodilo njene komaj vidne samoobrambe. "Nihče se več ne zna nasmehniti ali pa komu nameniti kako lepo besedo, brez da bi pri tem gojil še kak drug prikrit interes" so venomer ponavljale njene misli.
"Beeep! Beeep! Beeep!" - zvok, ki odmeva in odmeva v njeni glavi. Petkrat na teden, 8 ur na dan. Monotonost službe je pokrov čez brezno, v katerega se je ujela. Le kako naj uide tej stiski, ki uničuje njeno življenje?
Beeep! Beeep! Beeep!
"15,43€ prosim!"
"Gospa, oprostite, ampak nekaj ni uredu. Mislim, da ste mi premalo zaračunali!"
"Premalo? Kako premalo? Pa saj ni nič takega vmes, da bi moglo biti več. Ali?"
"Gospa, bova vseeno na koncu preverila, zmenjeno?"
"Pa res! Zaračunala sem tri komplete obešalnikov namesto štirih. Sploh ne vem, kaj naj drugega rečem, kot najlepša hvala!"
"Gospa, ni problema, še dobro da sem opazil. Bova neplačan komplet posebej zaračunala, zmenjeno?"
"Joj, še enkrat vam hvala. Res. Hvala!"
"Malenkost gospa, lep dan vam želim. Na svidenje."
"Na svidenje! Hvala!"
Človek, ki je s svojo dobrotljivostjo v njej sprožil verižno reakcijo duševnega samookrevanja, je odšel v neznano. Storil je dobro delo. Brez da bi se tega zavedal, ji je povrnil nasmeh na lice. Odprl ji je novo okno, nov začetek upanja, da svet le ni tak, kot se ji je zdel.
Spremenila je svoje načrte in se odločila za življenje.
Prednostna cesta z ovinki v levo, včasih desno, nikoli STOP!
Predor z enim vhodom ter mnogimi izhodi.
Komedija in akcija v enem, nikoli drama.
Žirafa, ki pozorno opazuje svet.